Nikoli prej si nisem še omislila umetnih trepalnic. Prvič sem si jih dala narediti pred pol leta in bi rada z vami delila svojo izkušnjo. Po tretmaju sem se z navdušenjem zbujala vsak dan, saj mi ni bilo več treba opravljati zamudnega nanašanja maskare – na to sem lahko kar pozabila in se posvetila drugim stvarem. Še veliko večje navdušenje pa sledi zvečer, ko se zaveš, da ti maskare ni treba odstraniti. To je še posebej uporabno ob vikendih, ko prideš pozno domov in si samo še za v posteljo. Pa tudi, ko se stuširaš, se ti nič ne razmaže okoli oči in nisi več podobna pandi. Da ne govorimo o poletnem času, ko se zaradi toplote vsi znojimo in se maskara kar rada razmaže. To vse odpade.

Tudi kopanje v morju postane brezskrbno, saj ti ni treba več skrbeti, da se ti ne bi zmočile oči. To je še toliko bolj pomembno zame, ki nosim kontaktne leče. Razmazana maskara je namreč velikokrat razlog za to, da kakšen delec slednje zaide na kontaktno lečo in začne motiti oko. Takrat začneš mežikati in komaj še gledaš. Gledanje je zelo oteženo. Ne preostane ti drugega, kot da lečo odstraniš in jo umiješ s tekočino za leče ali kapljicami, če jih imaš seveda pri roki. Umetne trepalnice so torej nadvse primerne za uporabnice kontaktnih leč. Med samim postopkom nameščanja trepalnic vam leč ni treba odstraniti.

Umetne trepalnice pa predstavljajo tveganje za nastanek alergij. Preden se odločite za to, je dobro opraviti test, ki bo pokazal, če ste na kaj alergični. Alergija včasih izbruhne tudi kakšen dan po opravljenem postopku podaljševanja, zato je treba umetne trepalnice naknadno odstraniti. Pomembno je, da tretma poteka v čistem okolju, s čistimi očmi brez ličil. Stilist si mora zelo dobro ogledati naravne trepalnice stranke in jih pravilno svetovati, kateri tip trepalnic bi bil najprimernejši zanjo.