Gremo mi v hribe

Ko enkrat začutiš kako lepo je hoditi v hribe, potem si redno vzameš čas, da obiskuješ hribe. Sama prej nisem imela te možnosti, ker je bilo leta in leta vedno nekaj. Gradili smo hišo, otroci so bili majhni, služba je zahtevala svoj čas in tako ni ostalo časa, da bi lahko hodili v hribe. Nekdo bi rekel, da si moraš vzeti čas zase in tako je tudi prav. Jaz si ga kar nekaj let nisem, vedela pa sem vedno, da me hribi privlačijo in da si želim hoditi v hribe. Prišel je čas moje upokojitve in čas zame. Takoj sem vedela, da bo sedaj čas za v hribe in tako je tudi bilo.

Moji so bili malo presenečeni, ker so pričakovali, da bom doma in bom le babica, ki čuva in kuha, jaz pa sem obrala drugačno pot, ker se mi je zdelo, da si jo zaslužim, po vseh teh letih. Ko sem mojim skušala razložiti, da si želim hoditi v hribe in da ne želim preživljati dneve doma, se mi je zdelo, da me skušajo razumeti, ampak njihove podpore nisem imela. 

Vseeno sem bila tako močna, da od te želje enostavno nisem odstopala. Začela sem hoditi v hribe in tako sem se prerodila. V roku enega leta, sem se pozdravila, prav nič bolečin nisem več imela. Živela sem kot nasmejan in srečen človek. Kako sem pogrešala takšno mene, končno sem bila srečna sama s seboj. Čeprav sem štela malo več let, sem se počutila dobro. Hribi mi daje moč še danes in sedaj sem že prava pohodnica, skoraj nič me ne more več presenetiti, le kakšen kilometer več nardim, kot pa sem na začetku.…