Do sedaj smo bili navajeni, da je naša mami vsake toliko vprašala, kaj smo povedali. Vedeli smo, da malo slabše sliši in to je bilo vsem nam normalno. V mladosti je imela operativni poseg na ušesu in to vemo vsi. Potem pa je prišlo obdobje, ko je mami skoraj za vsako besedo vprašala, kaj smo rekli. To pa nam ni bilo več všeč. Vprašali smo jo, če ima občutek, da se ji je sluh poslabšal in da bi lahko šla na test sluha.

Najprej je odreagirala burno, kajti sama sebi ni želela priznati, da se z njenim sluhom nekaj dogaja. Ni se hotela več pogovarjati o sluhu in tako je mi tudi nismo več spraševali. Ampak čez nekaj časa, se je vseeno sama odločila, da gre na test sluha in nam to ni niti povedala. Ko je prišla domov, pa vseeno ni mogla novice o svojem sluhu zadržati zase. Povedala nam je, da se ji je sluh tako močno poslabšal, da bo verjetno potrebovala slušni aparat. Bila je zmedena in žalostna. Sama sem jo še kako razumela. Kajti še pred kratkim ni hotela slišati za test sluha, sedaj pa je dobila izvid, da bo potrebovala slušni aparat. Še sama nisem vedela, kaj točno naj ji rečem. 

Tako sem ji hotela povedati, da so danes slušni aparati zelo dobri in tako majhni, da se niti ne vidijo. Ona pa je samo razmišljala, zakaj je šla na test sluha, da sedaj ve, da slabo sliši. Ko je minilo nekaj dni, se je mama začela pogovarjati o sluhu bolj sproščeno. Kot da je potrebovala nekaj dni, da je premislila, kako in kaj. Da ji je test sluha pokazal, da ne sliši dobro, jo je prizadelo. Ampak sedaj želi slušni aparat, da bo lahko slišala vse, kar se pogovarjamo in da ji ne bo treba spraševati, kaj smo rekli.