V življenju ne moremo točno vedeti za vse v družini, kaj se z njimi dogaja. Nekateri rešujejo stvari po svoje in o njih ne govorijo. Tako moja mama ni povedala, da ima slušni aparat. To se je zgodilo precej hitro. Vedela sem, da moja mama ne sliši dobro, vendar nikoli ni izrazila želje, da bi imela slušni aparat. Če bi vedela, da ga tako potrebuje, bi tudi sama že prej odreagirala. 

Živimo namreč narazen. Obiskujemo se nekako na tri tedne. Tako nikoli točno ne vem, kako potekajo dnevi pri mojih starših. Onadva pa sta takšna, da nas otroke nočeta nikoli obremenjevati. Vse želita postoriti sama. Ponosna sem na to, da sta še tako aktivna. Mama je kdaj pa kdaj rekla, da ne sliši dobro in pri tem je tudi ostalo. Tako smo bili tokrat zmenjeni, da se dobimo v restavraciji, ker je oče praznoval rojstni dan. Ko sem prišla v restavracijo in se usedla zraven moje mame, pa sem takoj videla, da ima nekaj na ušesu. Morala sem pogledati dvakrat, da sem videla, da je to slušni aparat. 

Mogoče ne bi bila tako presenečena, če bi mi kdaj povedala, da ga potrebuje. Seveda nisem mogla biti tiho in sem jo takoj vprašala, kdaj je šla na preglede in zakaj me o tem ni nič obvestila. Seveda mi je mama lepo povedala, da me ni hotela obremenjevati. Povedala mi je tudi, da če bi vedela, da bo tako dobro slišala, bi si slušni aparat uredila že veliko prej. 

Moram priznati, da sem bila presenečena in vesela hkrati. Seveda sem bila vesela, da je moja mama dobro slišala, nisem pa mogla verjeti, da je vse uredila čisto sama. Še jaz bi se lovila, ne pa ona. Sedaj, ko vem, da ima slušni aparat, mi ne bo več potrebno glasno govoriti. Tudi njej to ne paše.